Ali je Bog dober?

To vprasanje redko prihaja iz mirne razprave. Pogosto ga postavi clovek, ki je nekaj videl ali dozivel — krivico, bolezen, izgubo, nekaj, cesar preprost odgovor ne pokrije — in se sprasuje, ali je karkoli za vsem tem sploh dobro namenjeno. Ta stran tega vprasanja ne bo mehcala.

Ne potrebujete verskega ozadja, da to preberete. Stran postavi na mizo, kaj krscanstvo dejansko trdi o Bozji dobroti — in kako to sploh vzdrzi ob tem, kar je v svetu ocitno narobe. Vi presodite sami.

Najprej nekaj izrazov

Za bralce brez cerkvenega ozadja:

• Jezus iz Nazareta je bil judovski ucitelj, ki je zivel v prvem stoletju v rimsko zasedeni provinci Judeji. Krscanstvo trdi, da je bil tudi Bog v cloveski podobi. Okoli leta 30 nasega stetja ga je rimska oblast usmrtila z nacinom usmrtitve, imenovanim krizanje.
• Krizanje je bila rimska metoda usmrtitve, pri kateri je bil clovek prikovan na lesen kriz in pusten umreti javno.
• Evangeliji so stiri kratki zivljenjepisi Jezusovega zivljenja — Matej, Marko, Luka in Janez.
• Pavel je bil zgodnji krscanski voditelj, ki je pisal sredi prvega stoletja.

Kratek, iskren odgovor

Krscanstvo trdi, da je Bog dober — a te dobrote ne dokazuje tako, da bi zanikalo, kako hudo je lahko v svetu. Namesto tega dobroto veze na nekaj konkretnega: na to, kaj naj bi Bog storil, ne le kaksen naj bi bil po naravi. In kar je po tej trditvi storil, ni ostajanje zunaj bolecine, ampak vstop vanjo.

Kaj tu pomeni "dober"

Del tezave je beseda sama. Ce z dober mislimo prijeten ali zanesljivo prijazen do mojih nacrtov, potem svet to sliko hitro ovrze. Krscanska tradicija dobroto razume drugace — blize zvestobi in pravicnosti kot ugodju. Trditev ni, da bo Bog poskrbel, da vam bo prijetno, ampak da je zvest in pravicen tudi tam, kjer tega se ne vidimo.

To razlikovanje je pomembno, ker veliko dvomov o Bozji dobroti v resnici meri na obljubo, ki je krscanstvo nikoli ni dalo — obljubo udobja.

Vprasanje ni preslisano

Krscansko izrocilo tega vprasanja ne odpravi kot nespostljivega. Nasprotno — vsebuje glasove, ki Bogu ocitajo prav to. Star hebrejski prerok z imenom Habakuk je Bogu naravnost oceital, da gleda krivico in ne ukrepa: "kako dolgo, Gospod, bom klical na pomoc, pa ne poslusas?" Krscanska tradicija tega ni izbrisala; ohranila ga je kot del svetega besedila. Vprasanje o Bozji dobroti torej ni tuje veri; je znotraj nje.

Merilo je, kaj je Bog pripravljen izgubiti

Najbolj konkreten krscanski odgovor ni argument, ampak dogodek. Eden zgodnjih piscev — Pavel — je zapisal, da Bog "lastnega Sina ni prizanesel." Krscanska trditev je, da se Bog dobrote ni dokazoval iz varne razdalje, ampak z lastno izgubo — da je v Jezusu sam stopil v trpljenje in smrt sveta. Dober po tej razlagi ne pomeni: nekdo, ki od dalec ureja stvari, ampak nekdo, ki placa najvec.

To ne pojasni vsakega posameznega trpljenja. A spremeni vprasanje. Ni vec: kako je lahko dober, ce dopusca bolecino? Ampak: kaj naredi z dobroto to, da je vanjo sam vstopil?

Kako to vzdrzi v temi

Eno od najbolj temnih besedil Stare zaveze — spisano sredi popolnega poloma, ko je bilo mesto pisca poruseno — ravno na dnu izrece nekaj presenetljivega: da se milost "vsako jutro obnavlja." Krscanska tradicija tega ne bere kot zanikanje poloma, ampak kot trditev, izreceno prav v njem: da dobrota ni odvisna od tega, ali jo trenutno cutimo.

Kaj pa zdaj

Ce to vprasanje postavljate iz konkretne rane in ne iz radovednosti, se lahko pogovorite. Nas klepet je brezplacen, zaseben in v vasem jeziku. Vi zacnete; koncate, kadar hocete.

Ce ste v hudi stiski ali imate misli, da bi si kaj naredili: Klic v dusevni stiski 01 520 99 00 (vsak dan 17.00-07.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur, brezplacno).

Od kod to izhaja v Bibliji

• Psalm 34,8 — vabilo, naj clovek dobroto preizkusi, ne le presoja od zunaj
• Marko 10,18 — Jezus o tem, da dobroto v polnem pomenu pripise Bogu
• Jakobovo pismo 1,17 — dobro, opisano kot tisto, kar prihaja z Bozje strani
• Rimljanom 8,32 — Bog, ki lastnega Sina ni prizanesel
• Habakuk 1,2-4 — prerok, ki Bogu ocita krivico in molk
• Zalostinke 3,22-24 — milost, ki se vsako jutro obnavlja, izrecena sredi poloma